Jutro petega dne šole v naravi v Zambratiji nam je postreglo s hladnim, vetrovnim vremenom. Ni kaj … poletje se počasi, a neusmiljeno izteka. Še malo in bo nastopila jesen. Po zajtrku smo pospravili sobe, vse reči pa spakirali v kovčke. Pred kosilom smo do konca izpolnili dnevnik, v katerega smo zapisali prijeten dogodek iz šole v naravi, ki se nam bo najbolj vtisnil v spomin in opisali vsak svojega učitelja plavanja. Pred kosilom smo se še zadnjič odpravili do obale, poslušali valovanje morja in mu pomahali v pozdrav. Po dolgi, počasni poti v Ljubljano, ki je bila posledica prometne konice smo veseli in polni vtisov objeli svoje starše.
